Berem in razumem: 10 minut branja

Včeraj je bila mamica na govorilni uri. Katja je rekla, da moram vsak dan deset minut glasno brati. Da je vseeno, kaj berem. Lahko tudi osmrtnice v časopisu. 

“Kaj so to osmrtnice?” sem vprašal mamico. 

“To je prav posebno obvestilo, obrobljeno s črno barvo, kjer sorodniki obveščajo vse ljudi, da je umrl njihov dedek ali babica ali celo njihov otrok.”

“Tega že ne bom bral!” sem se jezil. “Saj ti ni treba. Bereš lahko karkoli. Kaj te pa zanima?”

“Nič,” sem dejal in čakal, da se mamica naveliča. Pa se ni naveličala, odprla je moje berilo nekje na sredini in mi ukazala, naj začnem brati. 

In berem. Branje je zoprno. Gameboy je boljši! Koliko časa sploh traja deset minut? Saj bom kmalu prebral celo stran, pa še ni dovolj!!!

Mamica sedi poleg mene, se dolgočasi in samo napol posluša. 

Vstane in prižge televizijo. Španska nadaljevanka. Neka gospodična joče. V španskih nadaljevankah se veliko poljubljajo ali pa jočejo.
In včasih se poročijo in potem se ločijo. 

“Kam pa gledaš, beri vendar dalje! Še pet minut!” me opozori mamica, ko vidi, da gledam v ekran, namesto da bi bral. 

Berem dalje. Sploh ne vem, kaj berem. Tamle na televiziji se dva prepirata ravno tako, kot sta se zadnjič mamica in oči. 

In nikoli ne gremo skupaj na izlet. Pri Blažu pa gredo vsako soboto!

In danes očija sploh še ni iz službe, pa bo že kmalu dnevnik po televiziji. 

“Dobro! Deset minut je minilo,” reče mamica. Oddahnem si in zaprem berilo.
Če mamica do jutri ne bo pozabila, da moram brati vsak dan, bom raje bral časopis. Na tisti strani, kjer je šport. O nogometu ali pa o košarki. 

Vendar upam, da bo mamica pozabila in mi jutri ne bo treba brati.

Citirano po Koren, M. (2005). Ciciban, 2, 16-17.

Morda vam bo všeč tudi...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Dostopnost