Beremo skupaj: Dežela Smejalka

Pred teboj je besedilo in zvočni zapis tega besedila.

Lahko bereš besedilo skupaj z zvočnim zapisom.

Lahko najprej prebereš in nato poslušaš zapis.

Lahko pa najprej poslušaš in nato prebereš besedilo.

 

 

Dežela Smejalka 

Dežela Smejalka je bila tako razvita, da v njej ni bilo treba nikomur delati. Vse so opravljali stroji. V deželi Smejalki ni bilo bank, ker ni bilo denarja. Tudi trgovin ni bilo, ker je vsakdo dobil zastonj, kar je potreboval. Ni bilo sodišč, ne ječ, ne policistov, ker ni bilo tatov.

Ljudje se niso več delili v sloje in razrede. V debele in suhe. V dobro in slabo oblečene. Vsi so bili enaki.

V Smejalki ni bilo nobenih uradov ali ustanov, samo šole.

V njih so učili tele predmete:

  • stiskanje rok,
  • mežikanje z levim očesom,
  • mežikanje z desnim očesom,
  • gledanje v nebo,
  • duhanje rož,
  • sprehajanje z rokami na hrbtu,
  • sprehajanje z rokami na prsih,
  • sprehajanje z rokami v žepih,
  • napihovanje milnih mehurčkov,
  • pripovedovanje izmišljenih zgodb,
  • smejanje.

Najvažnejši predmet je bil SMEJANJE. Tistega, ki je padel iz smejanja, so izgnali iz dežele Smejalke.

Izgnanci so se naselili v Ameriki, Afriki, Avstraliji, Aziji in Evropi. Tudi v vaši ulici so. Če bi jih radi videli, morate vstati ob štirih zjutraj, ko odhajajo na delo. V tramvajih jih je vse polno. Mnogi gredo s kolesi in peš. Lahko jih boste spoznali. Nikoli se ne smejejo. Nobena šola jim ne more pomagati. Žalost se jih drži že od rojstva.

 

 

Lahko pa si zgodbo tudi natisneš: Dežela Smejalka

 

Citirano po Balog, Z. V Grginič, M., Medved Udovič, V. in Saksida, I. (2000). Moje branje – svet in sanje: berilo za 2.razred osnovne šole. Ljubljana: Založba Izolit.

Morda vam bo všeč tudi...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Dostopnost